Po napornem dnevu kolesarjenja se naša kolesarka druščina ustavi na zasluženem počitku v lokalu na samem bregu reke.
Prijetna senca, ki jo nudi bioklimatska pergola in pa rahel vetrič, ki pihlja po strugi reke so nam še dodatno pričarali prijetno druženje on izvrstni hrani, ki nam jo je postreglo osebje lokala. Po skoraj stotih prekolesarjenih kilometrih smo potrebni dobrega okrepčila, da nadomestimo izgubljene kalorije. Prijetno utrujeni vsa deseterica kolesarjev posede na stole ob okrogli mizi, ki je postavljena prav na sredino terase lokala. Med srkanjem naročene pijače in čakanjem na naročeno hrano, je pogovor nanesel na streho nad nami.
Tukajšnja bioklimatska pergola je zadnji hit mode, lepo lično vpeta v stene lokala, ki še vedno ima starinski pridih, lokal je obnovljena starinska hiša te pokrajine in moderna bioklimatska pergola sploh ne vpliva na njeno podobo, tako kvalitetno je vse skupaj narejeno, da ji daje nekoliko moderen videz. Je v barvi skrilavca, ki kot fasada obdaja hišo. Na njenem zunanjem stebru se opazi nekaj senzorjev, potrebnih za njeno avtomatizirano delovanje. Tako ima osebje eno skrb manj, bioklimatska pergola sama uravnava pretok zraka in sončnih žarkov z premikanjem kovinskih lamel na strehi, stranske pregradne stene kot nekakšni skrini lahko v trenutku zaščitijo goste terase v primeru močnejšega vetra ali dežja. Vse to omogočajo ti postavljeni senzorji na zunanjem stebru. Ob prihodu hrane je pogovor zamrl, tako smo bili lačni, da smo v tišini pojedli vse kar so nam prinesli. Samo zvok jedilnega pribora se je slišal.
Počasi se je začelo mračiti, ko smo pospravili še naročeno sladico, pa se je pokazala še ena prednost, ki jo ima bioklimatska pergola, počasi so se ena za drugo prižigale luči v sami konstrukciji in pričarale pravo romantično vzdušje, ki ga je podkrepila še prijetna glasba iz zvočnika.
Počasi se odpravimo proti domu, čaka nas še nekaj kilometrov potiskanja pedalov na kolesih.
